1600 danskih kron in 135 evrov v denarnici. Kava v Maximu in gremo. Čakanje, avtomobili, ljubljanske tablice. Živobarven avtobus z napisom Pečelin. Zadnji poljubi in objemi, ki nakazujejo na slovo od domačih. Mati in oče me s solzami v očeh pospremita do vrat avtobusa. »Pazi nase!« mi pravi tata, ki je že nervozen glede mojega odhoda. Prvo presenečenje; sedim čisto na koncu avtobusa in s tem dobim priložnost spoznati ne le enega »so sedača« marveč kar tri. Do Jesenic se spoznamo, še vedno ne vem njihovih imen. Prečkamo eno mejo, s težavo prečkamo še drugo in začne se glavni del naporne, dolge, utrujajoče, neprespane, tihe, mrzle in hkrati vroče poti, ki nas pelje do našega cilja in s tem prve postojanke – otoka Rømø na Danskem. Na dve do tri urnih postankih počasi spoznam še nekaj ljudi in s tem gradim nov krog »prijateljev«, ki so mi bili še pred nekaj urami popolni tujci. Po osmih zjutraj sledijo prve debate in napotki Ane Černe, naše zborovodkinje in glavne organizatorke tako imenovanih slovenskih večerov. Pojemo, čudimo se, navdušujemo in se veselimo odmorov.

Po dolgi vožnji čez raztegnjeno Nemčijo končno prečkamo mejo z Dansko. Sledi vsesplošno navdušenje in začudenost. Vse je ravno, avti so takšni kot pri nas, morda slabši, veliko je vetrnih elektrarn in mnogo krav. Opeka, opeka, opeka in minimum je slog s katerim bi lahko opisali vsako dansko hišo; seveda pred njo ne manjka drog z zastavo. Vsake toliko se med neskončnimi polji pojavi nekaj dreves, kar je za domorodce že gozd. Počutim se tuje. Ne skladamo se s tamkajšnjo naravo. Nikjer nobenih ljudi, prazne ceste, ulice, zaprte trgovine in žalostna krajina. Prvi postanek na otoku, ki bo naš dom naslednje tri dni. Parkiramo avtobus in se peš odpravimo proti plaži. Zmaji, pesek, ostanki školjk, hladno-smrdeče morje in prve skupne fotografije zaznamujejo to prvo skupinsko druženje. Krofi in sok, pa smo spet na poti. Askov Højskole naš prvi »dom« na Danskem nas je vzel pod okrilje in nas toplo sprejel. Sledilo je razporejanje po sobah in prvi dogovori o predstavitvah. Internet nas je tukaj povezoval z domačimi in tako smo lahko slišali za zmago naših košarkarjev, po dolgi vožnji smo s prijatelji poklepetali po Facebook-u in staršem sporočili, da smo varno prispeli. Prve vaje so se začele samoiniciativno z igranjem na klavir, kitare in petjem nekaterih članov. Minile so v duhu boljšega petja, neznanja besedil, pisanja predstavitev pokrajin in nervoze nekaterih spremljevalcev.

»Lahko se dobimo pri nas« je rekla ena izmed punc, ko smo se dogovarjali kje bomo preživeli prvi večer. Televizija, kavč, piškoti in izjemno malo prostora so pokazatelji tega, da smo se končno združili. Ob igrah, v katerih smo se spoznali, smo postali ne le prijatelji temveč prava družina s skoraj petdesetimi člani. Vzljubili smo se kot bratje in sestre in takrat smo se zavedli, da nas bo sreča spremljala čez celo potovanje. Jutro, neprespanost, utrujenost, zamujanje na zajtrk, čuden kruh, marmelade s celimi jagodami, kava z okusom po blatu, maslo, ki spominja na sirni namaz in le ena vrsta sira, s posebnim načinom rezanja. Ribe, najstarejše Dansko mesto, se nam čez 15 minut prikaže pred očmi. Hiše popolnoma danske, katedrale iz opek, tlakovana cesta, muzej o prvih naseljencih, nikjer menjalnice za moje evre. Malica na avtobusu in že smo pred Legolandom. Veselje, pootročenje, sreča,… starost naših umov je ponovno sedem let in vsi z največjim navdušenjem slikajo svet iz lego kock. Hiše, stolpnice, letališča, mesta, kitajske skulpture, naftna ploščad, podeželske vile, avtomobili, Bela hiša, ostanki antične Grčije – vse to in še več, samo iz Lego kock. Igrača, s katero smo se vsi igrali pred in med osnovno šolo, nas je ponovno razveselila. Vožnje s tematsko obarvanimi vlakci smrti, petje danske himne med čakanjem v vrsti in nepredstavljivo visoke cene v največji trgovini Lego kock na svetu nas zadržita v tem svetu igrač še pet minut več kot je bilo dogovorjeno. Po večerji spet vaje, na njih ponovno malo nervoze; še vedno ne znamo besedil, predstavitve ne tečejo gladko… Večer ponovno preživimo v dnevni sobi doma, le da tokrat na moški strani. Z nami tudi mlajša spremljevalca, ki ju sprejmemo kot nova člana družine.

Jutro zelo podobno prejšnjemu, le da tokrat odhajamo iz našega prvega doma. Na poti do naših danskih gostiteljev se ustavimo še pri skulpturi štirih mož, ki čakajo na ribiče. Kipi v beli danski praznini, brez izrazov na obrazih nam sporočajo kaj vse so moški na Danskem preživeli kot ribiči. Čudi nas, da ni žensk. Ponovno avtobus, petje na njem, prihod pred gimnazijo. Gruča arijsko obarvanih bledopoltih, plavolasih ljudi nas pričakuje pred veliko stavbo, ki naj bi bila šola. Z malimi belo-modro-rdečimi zastavicami sporočamo, da prihajamo od daleč, iz njim popolnoma nepoznanega sveta. Čakanje v dvorani, da dobimo novo dansko družino, v skupini še s tremi spoznam dva fanta, ki nas bosta gostila. Sprva me ju je strah in vsake toliko na poti v avtu nastane tišina, ko nam zmanjka teme za pogovor. Spoznamo družino, gostoljubnost je večja kot na jugu, nahranijo nas, razkažejo še eno tipično dansko mesto, ki mu ne vem več imena. Spoznamo tudi njihove prijatelje in ožje člane obeh družin. Zunaj nevpadljive, znotraj bogate hiše nakazujejo na to, da se jim ni treba razkazovati okolici in da znajo uživati vsak trenutek prostega časa, ki ga imajo. Večerja in že sledi naš prvi nastop, kjer predstavimo našo malo domovino, ki je velika za približno polovico Danske. Pesmi nam kar tečejo, kljub majhnim napakam nam ob koncu malo zapolnjena dvorana zaploska z velikim navdušenjem. Počutimo se, kot da nam ploska večtisočglava množica le zato, ker smo jim uspeli vsaj malo približati našo deželo. Vino, pršut, pivo, med, sadjevec, tropinovec, sir, potica, harmonika, kitara in naši glasovi. Šola oživi ponoči in vsi se veselijo. Večer/noč v rastlinjaku in »spanje«. Tuš, zajtrk pa še kava, ki to ni.

Gremo v Den Gamble By, mesto v mestu, takšno kakršno naj bi bilo srednjeveško Dansko mesto. Čudimo se, ugotavljamo in debatiramo o tem, da so včasih gradili večje in lepše hiše. Pred opekami so še poznali barve in več nadstropij. Roza srednjeveško pecivo z občutno preveliko vsebnostjo sladkorja, še posebno za tisti čas in malo arome po brusnicah, me premami. Za tem se s smehom in malo ciničnim režanjem po stopnicah povzpnemo na danski »Aljažev stolp«, ki so ga zgradili na najvišji »gori«, katera se bohoti s svojimi 170,95 metri nadmorske višine. Razgled je res »velik« in prav tako piha, kakor da bi bili na Triglavu, v vseh drugih karakteristikah pa tega hriba ne moremo primerjati z našim očakom.

H. C. Andersenova hiša nam je prikazana v sklopu velikega muzeja, ki so ga zgradili ob njej. Beremo pravljice v madžarščini, srbščini, ruščini, francoščini, lužiški srbščini in tudi v slovenščini, kar nam popestri obisk tega muzeja, ki je sicer drugače osnovan na malce temačnem vzdušju. Še kratek odmor za nakupe, kjer nas v trgovini preseneti Kurd, ki je znal slovensko, in že smo na poti proti našemu zadnjemu domovanju, kjer bomo preživeli naslednje štiri dni. Vožnja proti jugu je ravno prav dolga za krajši počitek in malico pred prihodom v Københaven. Pekoča večerja, ki je ne pojem, sobe za pet oseb, tanki jogiji na posteljah in tako tanke stene, da slišimo že samo korakanje v sosednji sobi. Ponovno ves večer do jutranjih ur preživimo skupaj v veliki skupini, ki pa se manjša vzporedno s približevanjem jutra. Igramo se pantomimo, pogovarjamo se o tem kdo smo in kaj počnemo ter o razlikah v naši govorici.

Zjutraj se z avtobusom spet odpeljemo malo proti severu v mesto Roskilde, ki je za Dansko zelo pomembno. Ob prihodu nas sprejme vodič, drugače profesor na eni izmed tamkajšnjih šol, in nas popelje po vikinškem muzeju. Ogled najstarejše cerkve na Danskem nam na žalost prepreči pogreb v njej. V zameno čudaški grobovi v eni izmed večjih danskih cerkva. Čudni znaki, podobni nacističnim in nekoč že slišani priimki, ki spominjajo na teorije zarote. Ogromne kripte danskih kraljic in kraljev, ki bolj kot na grobove spominjajo na monumentalna svetišča. Čaj za pet evrov v centru mesta z delom nepozabne družbe in ponovno avtobus. Na poti se nam pridruži nov član Bacek, ki smo ga vsi takoj vzljubili. Malo, plišasto, puhasto, razigrano bitjece nas od sedaj spremlja kot glavni povezovalni člen.
Veličina, monumentalnost, odrezanost od danskega vsakdana in »kič« na danski način so združeni v enem izmed najlepših gradov v tej državi – Frederiksborg. Kljub svoji kockasti konstrukciji je prečudovit, še bolj pa sta fascinantna francoski in angleški vrt, prepletena s potoki in jezeri, za njima. Popolnoma drugo zgodbo predstavlja grad Kronborg. S svojo čistostjo in elegantnim videzom se popolno poda v Shakespearovo zgodbo o Hamletu, ki naj bi se dogajala tu. Čez razburkano, modro ožino morja zagledamo Švedsko. Ob ogledu gradu se res lahko vživimo v Hamleta in ga končno razumemo. Večer ponovno mine v znamenju polke, Slovenije, vina, vina in še enkrat vina, ki ga ravnodušno razdelimo med goste na mednarodni šoli Helsingør International Højskole. Pot nazaj je še bolj vesela kot sama veselica, ki smo jo organizirali.

Po Københavenu nas zjutraj spet spremlja naš stari vodič. Srednji vek, drage trgovine, brezdomci na ulicah, počasno vstajanje prebivalcev in odpiranje trgovin. Prva protestantska cerkev na Danskem nas sprejme s toplino in veliko drugačnostjo od naših katoliških. Ogled celega mesta nam je res ponudil to, da vidimo kako je videti največje in glavno mesto Danske. Lahko bi rekli, da se Københaven, tako kot vse ostalo, ne bohoti navzven in je kvaliteten navznoter. Kar pa se seveda pozna tudi na cenah. Večerja v restavraciji. Večer preživimo v centru mesta ob nakupovanju spominkov za naše najdražje in zelo dragem čaju na najbolj prometni ulici mesta. Po vrnitvi v hostel prebedimo celo noč, saj nas predčasno zapuščata dva člana, ki odhajata na maturantski izlet. Žalost, ki bo v naših srcih ob razhodu po prihodu v Slovenijo, se že pokaže, ko izgubimo samo dva člana naše družine. Dopoldan ponovno mine v glavnem mestu te države, ki smo jo čez celo pot tako vzljubili. Pot nazaj je dolga in mučna, ne toliko zaradi dolžine marveč samo zato, ker vemo, da se razhajamo. V Ljubljani se s solzami, ki jih zadržujemo v očeh, poslovimo od naših prijateljev in se vsak v svojo smer odpeljemo nazaj v našo rutino.

Ta pot mi je pokazala to, da res ni važno kje si, važno je s kom si. V samo devetih dneh skupnega življenja smo se spoznali tako dobro, kot da bi se poznali že celo življenje. In to, da smo postali tako srečna in velika družina, nam je tudi približalo in morda celo malo olepšalo Dansko, ki bi jo brez novih prijateljev najverjetneje videl drugače.
Maj Krumberger