Vtisi s študija na Danskem

Približno na polovici študija sem se odločila, da si želim pridobiti izkušnjo s študijem v tujini. V istem obdobju me je zelo zanimalo področje evropske socialne politike, v okviru katerega se seveda nisem mogla izogniti številnim primerom danskih dobrih praks in osupljivim statističnim podatkom, ki Dansko po mnogih kazalcih uvrščajo med najuspešnejše države na svetu. Odločitev je bila tako na dlani in bila sem presrečna, ko so mi s fakultete sporočili, da sem sprejeta na Erasmus študijsko izmenjavo v Aarhusu. In kje bi sploh lahko bil boljši kraj za odkrivanje skrivnostnega recepta najsrečnejšega naroda na svetovnem zemljevidu sreče kot v kraju, ki mu pravijo »nasmejano mesto«?

Na pot v drugo največje mesto na Danskem, ki je za leto dni postalo moj dom, smo se z družino odpravili s kombijem. V slabem tednu smo prevozili več kot 2000 kilometrov in obkrožili celoten Jylland. In potem se je začelo leto, polno novih izkušenj in čudovitih poznanstev, ki jih je preprosto nemogoče strniti v nekaj odstavkov, zato bom poskušala opisati vsaj del tega enkratnega doživetja.

Danci so zelo ponosni na svojo državo, kar zelo nazorno kažejo številne plapolajoče rdeče zastave z belim križem na balkonih, vrtovih in ob cestah. Sprva sem čisto resno razmišljala o možnosti, da obstaja zakon, ki predpisuje minimalno število izobešenih zastav na kvadratni kilometer, potem pa mi je kmalu postalo jasno, da gre za povsem spontano izkazovanje nacionalnega ponosa; miniaturne zastavice so tako obvezna dekoracija tudi ob vsakem praznovanju rojstnega dne ali večerji za prijatelje. Kljub temu, da Danci ne zamudijo nobene priložnosti za sarkastično pripombo, da švedski jezik zveni kot srebanje paradižnikove juhe, in da København na skrajnem vzhodu države leži zgolj zato, ker je Danska nekoč obsegala še dobršen del Švedske, pa so ponosni na svojo skupno skandinavsko identiteto, katere glavni atribut je širok, univerzalen model države blaginje. Prav to deloma pojasni tudi skoraj pregovorni danski evroskepticizem. Ta je v zadnjem obdobju našel svoj izraz v zavrnitvi vstopa v monetarno unijo, so pa Danci zato zelo ponosni na svojo krono kot simbol državne suverenosti. Ob tem se spominjam svojega presenečenja, ko sem nekoč na bankomatu dvignila gotovino in za trenutek pomislila, da je izplačilo pomotoma v evrih, ne pa v kronah. V obtok so namreč prišle krone z novo podobo, ki pa sumljivo spominjajo na evrske bankovce. V pogovoru z danskimi sostanovalci smo kasneje tako prišli do zaključka, da gre najbrž za zelo sofisticiran poskus psihološke priprave na novo valuto.

Ena izmed stvari, ki jo na Danskem najhitreje opaziš, so gotovo kolesa. Kolesarjenje tu ni zgolj najhitrejši način za premagovanje razdalj, ampak način življenja. Nekoč sem se med čakanjem na zeleno luč na avtobusu pozabavala s štetjem: pred prehodom za pešce je v vrsti čakalo 32 kolesarjev in natanko 2 avtomobila. Kolesarijo vsi – od študentov, poslovnežev v kravatah z aktovko na prtljažniku, pa do mladih mamic z dvema otrokoma v posebnem vozičku, pripetim na kolo. Misterij glede obstoja morebitnega posebnega danskega gena za nagnjenost h kolesarjenju pa mi je uspelo razrešiti takoj, ko sem se pozanimala glede cene mesečne vozovnice za mestni avtobus, ki je zelo visoka. Tudi sicer se je vožnja z mestnim avtobusom izkazala kot odličen način za proučevanje danskega nacionalnega karakterja: kljub temu, da sem kontrolorja v celem letu videla samo dvakrat, se zdi, da nihče ne goljufa, pač pa vsi vestno potrjujejo svoje vozovnice. Na avtobus se vstopa skozi zadnja vrata, izstopa pa skozi sprednja. Ker nisem našla boljše razlage, sem ta zanimiv režim razumela kot dodaten dokaz zaupanja v odgovorno ravnanje posameznika brez budnega nadzora voznika.

Danci v mestih živijo večinoma v majhnih vrstnih hišah ali v blokih, ki pa imajo redko več kot tri nadstropja. Soseske so čiste, zelene, z lepo urejenimi igrišči za otroke. Stanovanja so prijetna in preprosto urejena. Ko sem se prvič razgledala po stanovanju, v katerem sem prebivala prvi semester, sem doživela pravo presenečenje ob pogledu na zelo majhno in minimalistično opremljeno kopalnico, v kateri je tuš predstavljal odtok v tleh in zavesa. Tudi sicer v nobenem danskem domu nisem videla kadi, ob čemer mi je prijateljica Liv razložila, da si Danci pač ne predstavljajo nedeljskega dopoldneva ob intenzivnem čiščenju ploščic. Tudi zato danska stanovanja izgledajo kot reklamni katalog za Ikeo z minimalističnim, prijetnim in funkcionalnim pohištvom brez nepotrebnega dekorja.

Danska življenjska filozofija, ki teži k čim večji preprostosti, se podobno kaže tudi pri načinu oblačenja. Široki, udobni puloverji so obvezna garderoba obeh spolov in vseh starosti in precej presenečena sem bila, ko naju je z Liv v nacionalnem parlamentu sprejel poslanec njene politične stranke, oblečen v kavbojke in športne copate.

Danci so prijazni, olikani in vedno pripravljeni pomagati, vendar pa nikoli na lastno pobudo, ker, kot mi je pojasnila Liv, je to razumemljeno kot vtikanje v zasebnost. Vendar pa sem ob vsaki prošnji za pomoč dobila prijazen in izčrpen odgovor, in to v odlični angleščini s specifičnim skandinavskim naglasom. Prav vsi govorijo angleško, od osnovnošolcev pa do starejših prodajalk v vaških trafikah. Poleg izjemno težke izgovorjave je bil to tudi eden izmed razlogov, da sem hitro opustila optimistične ideje glede učenja danščine, ki mojemu slovansko naravnanemu ušesu že tako ali tako zveni zelo nenavadno.

Pri umestitvi Slovenije na zemljevid Evrope Danci kot znani popotniki niso imeli pretiranih težav. Sicer pa je mojemu odgovoru na vprašanje, od kod prihajam, pri študentskih kolegih navadno sledila poznavalska pripomba »Seveda, Slavoj Žižek!«, čigar priimek Danci zelo simpatično izgovarjajo kot Sisek. Malo manj akademsko naravnani sogovorniki pa so izkoristili priložnost za kratko obnovo danske nogometne pravljice. Leta 1992 so Danci namreč postali evropski nogometni prvaki, na prvenstvo pa so se uvrstili kot drugi v skupini, ko je bila ekipa Jugoslavije izločena s tekmovanja v okviru mednarodnih sankcij zaradi začetka vojne. Kljub temu nenavadnemu preobratu samo 10 dni pred začetkom prvenstva, je »danski dinamit« dosegel svoj največji uspeh, zasluge za katerega danski črni humor pripisuje tudi Sloveniji. Z navdušenjem pa sem tudi ugotovila, da Danci očitno cenijo slovensko kvaliteto, saj je hladilnik Gorenje obvezen del inventarja v več študentskih domovih v Aarhusu.

Na Dansko me po vrnitvi domov spominjajo neštete fotografije in seveda obvezna danska zastavica na steni. Vesela sem, ko me v Sloveniji obiščejo danski prijatelji, kljub temu pa komaj čakam, da čim prej zopet obiščem državo srečnih in nasmejanih ljudi, ki mi je tako prirasla k srcu.

Maruša Benkič