Igor Gruden se je rodil 2. maja 1932 na Uncu. Novinarsko kariero je pričel pri častniku Dnevnik. Nadaljeval jo je na televiziji Slovenija, kjer je bil med drugim odgovorni urednik in pomočnik direktorja, predvsem pa vselej novinar žlahtnega in prepoznavnega sloga. Dolga leta je bil dopisnik RTV Slovenije iz Italije, s svojo neposredno iskrenostjo in posluhom za življenje zamejskih Slovencev pa tudi dragocen, čeprav neuraden, ambasador matice v krajih ob meji. Zato tudi v Trstu, Dolini, Nabrežini in drugih krajih na oni strani meje ostaja, tako kot med nami, na njega spoštljiv spomin.

Ostaja tudi na tisoče poročil, reportaž, komentarjev in daljših televizijskih oddaj, v katere je vtkal svoja videnja in pričakovanja o času, v katerem je živel in delal.

Ostajajo številne nagrade in priznanja, ki jih je dobil, tudi najvišje, ki ga lahko prejme slovenski novinar, priznanje za življenjsko delo Društva novinarjev Slovenije.

Bil je svetovalec in mentor svojim mlajšim kolegom, ki jih je navduševal tudi s svojo orjaško delovno vnemo, energijo in znanjem. Kot dopisnik iz Italije je postavil merila, ki jih je bilo, zlasti za poročanje o vsakdanjem življenju naših rojakov v Italiji, njegovim naslednikom težko dosegati in skorajda nemogoče preseči.

Igor Gruden je verjel, da je mogoče nekatere vsakdanje zadrege in nadloge tistega časa spremljati tudi s humorjem in satiro; starejšim gledalcem slovenske televizije še vedno ostajajo v spominu oddaje Žehtnik, ki jih je oblikoval, vodil, včasih ob vsem drugem delu, ki ga je opravljal na nacionalki.

Razdajal se je tudi na drugih področjih. V letu 1995 je nemara kot odmev na leto dni svojega študija v petdesetih letih na Danskem, ustanovil Društvo slovensko-danskega prijateljstva. Društvo je postalo zlasti za mlade dragocen kulturni most med državama. Enajst let je bil predsednik in duša društva. Izključno po njegovi zaslugi je društvo izpeljalo 124 velikih projektov, v katerih je sodelovalo 7.376 Dancev in Slovencev.

Med vsakoletnimi programi je bila na prvem mestu vsakoletna vseslovenska srednješolska odprava na Dansko, v katero je bilo vključenih 41 dijakinj in dijakov slovenskih gimnazij in drugih srednjih šol. Zadnjo 11. odpravo je Igor organiziral v septembru 2006. V petek 1. decembra 2006 se je še zadnjič srečal z dijaki in njihovimi starši. Dijaki so mu na vabilo po elektronski pošti odgovarjali takole: »Halo, halo, pozdravljen Igor, se opravičujem, ker še nisem potrdil svojega prihoda za 1. december. Verjetno je to zato, ker se mi udeležba zdi skorajda samoumevna, pa upam, da je pri ostalih »dancih« razlog podoben in da se bomo res vsi udeležili našega ponovnega snidenja. Tako, da jaz zagotovo pridem, z mano pridejo tudi starši«.

Druga pomembna Igorjeva dejavnost je bila pomoč pri iskanju in sklepanju prijateljstev med slovenskimi in danskimi šolami.

V zadnjih letih je spodbujal in nudil pomoč pri odhajanju slovenskih fantov in deklet na danske »ljudske visoke šole«. Prizadeval se je, da bi ta tip šole poizkusno prenesli tudi na slovenska tla.

Organiziral je tudi gostovanja mnogih kulturnih, šolskih in športnih danskih skupin v Sloveniji.
Delo društva in njegovega predsednika je cenila predvsem danska stran. Tesno je sodeloval z Veleposlaništvom Kraljevine Danske. Z gospodom Larsem Møllerjem, veleposlanikom Kraljevine Danske in gospodom Jørnom Andersenom, konzulom Kraljevine Danske je stkal prave prijateljske vezi. Danska kraljica je Igorja Grudna odlikovala z drugim najvišjim kraljevskim odlikovanjem.

Skupina absolventk danskih ljudskih visokih šol v Sloveniji ga je za zasluge za odhajanje na danske šole za odrasle in načrtovano prenašanje teh izkušenj na slovenska izobraževalna tla, predlagala Andragoškemu centru Slovenije za letno priznanje 2005. Igor je to priznanje tudi prejel.

V nepozabnem spominu nam bodo ostali društveni izleti na Dansko, ki jih je vodil Igor. Z njim smo spoznali tisto pravo Dansko, se srečali z njegovimi prijatelji, ki so postali tudi naši prijatelji. Vezi, ki jih je stkal, so večne.

Našemu prijatelju Igorju je srce zastalo na poti v Dražgoše v nedeljo, 14. januarja 2007.